Objavljamo prispevek iz kataloga z naslovom XXII. festival neprofesionalnega filma Slovenije - Kino klub mladih Zagorje.
Zagorje ob Savi, 11. 10. 1986.

FILM V ZAGORJU

Ni naš namen, da bi se iz ljubezni do kraja ali ošabnosti kitili s podatki in dejanji, ki so slovensko zanimivi ali morda celo pomembni, in tako Zagorje dvigali med kraje, ki so sooblikovali podobo naše filmske zgodovine, a kljub temu bo najbrž prav, da nanizamo nekaj stavkov o zagorski filmski zgodovini.

Raziskovalcem življenja Metoda Badjure je gotovo znano, da je le-ta preživel svoje otroštvo v Zagorju, kamor se je cela družina Badjurovih iz Litije leta 1896 preselila takoj po Metodovem rojstvu. Oče je bil krojač, družina pa je stanovala v Toplicah 95. Oče Hinko je delal pri zagorskem Sokolu, vodil je pevski zbor in režiral igre. V igri Mladi vojaki je nastopil tudi Metod. Njegova žena Milka navaja v pismu, ki ga je pisala Kino klubu mladih, kako se je njen pokojni mož Metod v Zagorju prvič srečal s filmom. Ko so v Zagorju predvajali Phatejev film Lokomotiva, si ga je ogledala vsa Badjurova družina. Približevanje lokomotive »na platnu« je Metoda tako prestrašilo, da se je skril pod klop.
Po očetovi nesreči, ko se je kot vnet gasilec vračal z gašenja požara v Šmartnem pri Litiji, in njegovi smrti, so se začeli za mater in otroke - pet sinov, Metod je bil najmlajši - težki časi. Ko je Metod v Toplicah končal osnovno šolo, so se Badjurovi preselili v Ljubljano. Podatke o njegovem šolskem uspehu hranijo v arhivu osnovne šole T. Okrogarja v Zagorju in v Katalogih učencev je navedeno, da je začel mali Metod obiskovati prvi razred v šolskem letu 1902. Pri nekaterih učnih predmetih je bil ocenjen z najboljšimi ocenami. (Glej Katalog za šolski leti 1904-05, 1905-06) Iz naštetih podatkov bo skrben raziskovalec sklepal marsikaj, med drugim tudi to, kako hitro se je film na takratnem tehnološkem nivoju pač širil po svetu in zašel tudi v vas, ki se je imenovala Zagorje, kako je bilo Zagorje že na začetku stoletja dojemljive za vse kulturne in sejmarske novosti, predvsem pa to, da se je Metod tu prvič srečal s filmom. Kdaj je bilo to, najbrž ne bi bilo težko ugotoviti, gotovo pa je bilo pred očetovo smrtjo. Tudi naslov filma je mogoče pomanjkljiv, saj v Sadoulovi Zgodovini filma nismo mogli najti filma z naslovom Lokomotiva, pač pa je Francoz Charles Phthe leta 1896 posnel film Prihod vlaka v Vincennes. Gre za isti film?

https://nc-v.si/wp-content/uploads/2020/04/Delavski-dom-2400x1400.jpg

Neredne filmske predstave so tekle v Zagorju tudi vsa poznejša leta in desetletja. Ladko Korošec popisuje svoja mladostna filmska doživetja v spominih Na tista lepa pota (str. 11,12). Filmske predstave so bile pravi, zanimive in redka stvar. V Mlakarjevi hiši v koloniji so imeli (verjetno v dvajsetih letih) mladi nadobudneži celo svojo »kinematografsko dvorano«, kjer so s preprostim projektorjem, ki so ga dobili v kinu Dvora (danes Sloga v Ljubljani), predvajali nenavadne filme, ki so jih zlepili iz koncev, ki so jih dobili v kinu Triglav. Lastnik kina Triglav v Zagorju je bil pokojni Jože Valant in na njegovo filmsko posredniško dejavnost imajo starejši Zagorjani neverjetno mnogo spominov. Ta kino je v Zagorju deloval do leta 1960, ko je bil zgrajen Delavski dom, prostore nekdanje dvorane pa so preuredili v šiviljsko delavnico. Dve leti mlajši od Metoda Badjure je bil Ernest Adamič, ki je do druge svetovne vojne učiteljeval v Zagorju. Gotovo je tudi nanj vplivalo zagorsko filmsko dogajanje, da je postal režiser in scenarist kratkih filmov, publicist, filmski kritik, pisatelj in še kaj. Dokumentarec iz zgodnjih povojnih let Med zagorskimi rudarji je gotovo enkraten dokument o garaštvu in odrekanju takoj po vojni, ki naj bi ga Zagorjani dobro poznali. Da ima tesne družinske vezi z Zagorjem naš znani režiser Matjaž Klopčič, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Njegov oče Mile je s svojim pesniškim delom postavil naprednemu delavskemu gibanju in socialnim razmeram pred vojno v Zagorju trajen literarni spomenik, iz katerega je sin Matjaž črpal snov za svoj film Dediščina. Izročilo pravi, da je F. S. Finžgar dobil snov za svojo povest Strici v Znojilah pri Čemšeniku. Po povesti je F. Kosmač posnel film Lucija. Krajevni leksikon navaja, da je bil v Zagorju doma publicist, urednik in scenarist kratkih filmov Ivan Šinkovec. Odličen oblikovalec filmskega plakata Matjaž Vipotnik je sin pesnika Ceneta Vipotnika, ki je bil doma v Zagorju. Iz Zagorja sta Slavko Jan in Vida Levstikova, ki sta v naših filmih odigrala marsikatero vlogo. Po literarnem delu Janeza Vipotnika Doktor je bil pred kratkim narejen istoimenski film. Upoštevajoč vsa navedena ugibanja in dejstva lahko verjetno sklenemo, da naš kino klub mladih pred devetnajstimi leti ni pognal iz neplodnih tal, pač pa samo nadaljuje vsebino in obliko dela, ki ima korenine že v preteklosti. Kulturno umetniškim dejavnostim, ki jih uvrščamo med tradicionalne (beseda, glasba, likovnost) so začeli Zagorjani kmalu dodajati še druge, med katerimi so tudi take, ki se morajo za svoje priznanje še vedno boriti, čeprav je njihov vpliv na osveščanje in doživljanje izrazit in mnogostranski. Film je gotovo med njimi. Da je to res, priča tudi ta priložnostni sestavek, ki priča, kako je vedenje o filmskem dogajanju v Zagorju pomanjkljivo in polno belih lis. Mogoče pa bo kdo ob 20-letnici našega filmskega kluba zapolnil to vrzel in tem drobcem dodal celovitejšo vsebino.

Nande Razboršek

Vir: Zapis iz festivalskega kataloga (11. 10. 1986)

https://nc-v.si/wp-content/uploads/2020/04/Festival-knjižica-scaled-2400x3386.jpg
https://nc-v.si/wp-content/uploads/2020/04/Slika-2.1-scaled-2400x3386.jpg